V začetku XXI. Stoletja je Rusija sodelovala v številnih vojnah. Te sovražnosti so vplivale na poznejši razvoj ruske vojske, vojaške opreme in vojaške doktrine. Eden najbolj presenetljivih primerov tega je odsev gruzijske agresije v Južni Osetiji s strani Rusije in njenih zaveznikov na eni strani v avgustu 2008. Drugo ime za ta konflikt je »petdnevna vojna«.
Zgodovinsko ozadje
Meja, ki je arbitrarno razdelila Osetije med RSFSR in gruzijsko SSR, je bila ustanovljena v času Sovjetske zveze. Potem si niso mogli niti zamisliti, da bo to postala meja med dvema neprijaznima blokoma.
Medtem ko je bila Gruzija del ZSSR, so bile stvari tu mirne in ni bilo mogoče govoriti o morebitnem etničnem konfliktu. Toda vse se je spremenilo po perestrojki, ko so gruzijske oblasti začele počasi, a zanesljivo napredovati k neodvisnosti. Ko je postalo jasno, da je umik gruzijske SSR iz Unije precej resničen, je vodstvo Južne Osetije večinoma razmišljalo o svoji suverenosti. Zato je bila leta 1989 razglašena avtonomija Južne Osetije, leta 1990 pa njena popolna suverenost.
Vendar je gruzijska vlada nasprotovala temu. Nato je leta 1990 vrhovni svet Gruzije razglasil uredbo, s katero je Južni Osetiji dodelil avtonomijo in ničnost.
Vojna 1991-1992.
5. januarja 1991 je Gruzija uvedla tri tisoč policijski kontingent v prestolnico Južne Osetije, Tskhinval. Po nekaj urah pa so v mestu izbruhnili ulični spopadi, pogosto z uporabo lanserjev granat. Med temi bitkami je postalo očitno brezupnost odločitve vrhovnega gruzijskega sveta, medtem ko je bila gruzijska odredba postopoma potisnjena nazaj v središče mesta. Zaradi tega je bil gruzijski kontingent izpodrinjen na položaje v središču Tskhinvala, kjer se je začel pripravljati na dolgoročno obrambo.
25. januarja 1991 je bil dosežen dogovor o umiku gruzijskega kontingenta iz Tskhivala in o zapuščanju mesta, tako da se je požar ustavil za nekaj dni. Vendar pa so nove provokacije z gruzijske strani povzročile premirje.
Ogenj je bil tudi dodan, da bi lahko v skladu s sovjetsko ustavo avtonomne formacije kot del sovjetskih socialističnih republik, ki so zapuščale Unijo, samostojno sprejemale odločitve o svojem bivanju v ZSSR. Ko se je Gruzija 9. aprila 1991 odcepila od Sovjetske zveze, je vodstvo Južne Osetije hitro razglasilo prihodnje bivanje v ZSSR.
Vendar se je konflikt razplamtel. Gruzijska policija in vojska sta nadzorovali ozemlje in višine v bližini Tskinvala, zaradi česar so lahko sprožili topniške napade na mesto. Razmere v njem so postale resnično katastrofalne: uničenje, smrt ljudi in grozljive razmere niso prinesle sočutja gruzijski strani.
21. decembra 1991 je Vrhovni svet Južne Osetije sprejel izjavo o neodvisnosti republike, mesec dni kasneje pa je bil izveden ustrezen referendum. Treba je opozoriti, da je referendum v glavnem bojkotiral gruzijsko prebivalstvo republike, zato je bila absolutna večina glasov (okoli 99%) dodeljena za neodvisnost. Seveda gruzijska vlada ni priznala neodvisnosti regije ali referenduma.
Konec konflikta je prišel dovolj hitro, razlog pa je bila politična nestabilnost v Gruziji. Konec leta 1991 je v tej državi izbruhnila državljanska vojna, ki je znatno oslabila položaj Gruzije v regiji. Poleg tega je Rusija posredovala v razmerah, ki jih ni uredila tlacna postelja južne meje. Pritisk na gruzijsko vlado (do verjetnosti letalskega udara na gruzijske sile na tshinvalskem območju) in pritisk na sredino julija 1992 se je končal.
Rezultat te vojne je bil, da so se ljudje in vlada Južne Osetije končno obrnili proti Gruziji in nadaljevali z vso močjo, da bi si prizadevali za priznanje svoje neodvisnosti na mednarodnem prizorišču. Skupno število žrtev med konfliktom je bilo približno 1.000 ubitih in 2.500 ranjenih.
Obdobje 1992–2008. Povečanje napetosti
Obdobje po vojni med Gruzijo in Južno Osetijo je postalo čas valovitih napetosti v regiji.
Zaradi spora v letih 1991-1992. Med rusko, gruzijsko in južnoosetijsko stranjo je bil dosežen dogovor o napotitvi skupnega mirovnega kontingenta na ozemlje Južne Osetije. Ta kontingent je bil sestavljen iz treh bataljonov (po enega z vsake strani).
Za prvo polovico devetdesetih je značilna velika diplomatska igra, ki so jo igrale vse stranke. Na eni strani je Južna Osetija skušala končno ločiti od Gruzije v očeh mednarodne skupnosti in postati del Ruske federacije. Gruzija pa je metodično "stisnila" neodvisnost in avtonomijo Južne Osetije. Ruska stran je bila zainteresirana za mir v Južni Osetiji, vendar se je kmalu osredotočila na Čečenijo, drugo daleč od mirne regije.
Vendar so se pogajanja nadaljevala v prvi polovici devetdesetih let, oktobra 1995 pa je v Tskhinvalu potekalo prvo srečanje gruzijskih in osetskih strank. Srečanja so se udeležili predstavniki Rusije in OVSE. Med srečanjem je bil dosežen sporazum o odpravi dekreta gruzijskega vrhovnega sveta o odpravi avtonomije Južne Osetije in izostanku republike od Gruzije. Omeniti je treba, da je ruski vodstvo morda sprejel tak korak v zameno za nepriznavanje gruzijskega predsednika E. Shevardnadzeja iz Čečenske republike Ichkerie in njegovo podporo ukrepom ruskih vojakov v Čečeniji.
Spomladi leta 1996 je bil v Moskvi podpisan memorandum o neuporabi sile v Južni Osetiji. Postala je resničen korak naprej v odnosih med Gruzijo in Osetijo. In 27. avgusta istega leta je potekalo prvo srečanje gruzijskega predsednika E. Shevardnadzeja in predsednika parlamenta (in dejansko vodje države) Južne Osetije L. Chibirova. Na tem sestanku so stranki opisali nadaljnje načine za normalizacijo razmer, toda po srečanju je E. Shevardnadze izjavil, da "je še zgodaj govoriti o avtonomiji Južne Osetije."
Kljub temu so razmere do leta 2000 prispevale k nadaljnji utrditvi miru v regiji, vračanju beguncev in oživitvi gospodarstva. Vendar pa so bile vse karte zmedene, ko je januarja 2004 prišel na oblast v Gruziji zaradi "revolucije vrtnic" M. Saakashvilija. On je predstavljal tisto mlado, nacionalistično usmerjeno generacijo Gruzije, ki v zasledovanju trenutnega uspeha ni prezirala populističnih idej, čeprav včasih popolnoma absurdna.
Še pred njegovimi uradnimi volitvami za predsednika Gruzije je Mihail Sakašvili obiskal Južno Osetijo in ta obisk ni bil usklajen z južnoosetskimi oblastmi. Hkrati si je dovolil pripombo, da bo "leto 2004 zadnje leto, ko Južna Osetija in Abhazija ne sodelujeta na volitvah v Gruziji". Takšna izjava je prispevala k destabilizaciji razmer.
V letih 2004–2008 Razmere okoli Južne Osetije in ruskega mirovnega bataljona na njenem ozemlju so se še naprej segrevale. Spomladi leta 2006 je vodstvo Gruzije razglasilo ruske čete mirovnega kontingenta v Južni Osetiji. Razlog za tako glasno izjavo je bil, da vojaki iz Rusije niso imeli vizumov, ki jih je izdala gruzijska stran in so domnevno ostali nezakonito na ozemlju Gruzije. Istočasno je gruzijska stran zahtevala ali umakniti ruske mirovnike ali jih "legalizirati".
Medtem so na številnih območjih v Južni Osetiji izbruhnili spopadi. Spopadi, provokacije in granatiranje, vključno z malto, so prenehali biti redkost. Istočasno je precejšnje število provokacij uredila gruzijska stran. Omeniti je treba tudi izjavo, ki jo je maja 2006 pripravil takratni minister za obrambo Gruzije Irakli Okruashvili, ki je dejal, da bo do 1. maja 2007 Južna Osetija postala del Gruzije. V odgovor na to očitno provokativno izjavo je ruski obrambni minister Sergej Ivanov zagotovil pomoč Abhaziji in Južni Osetiji v primeru agresije Gruzije proti njim.
Leta 2006 je bil proces spopadov med Gruzijo in Južno Osetijo dokončno oblikovan. Gruzijsko vodstvo je v svoji nacionalistični histeriji še naprej izjavljalo, da mora biti gruzijsko ozemlje nedotakljivo in obnovljeno z vsemi, celo vojaškimi sredstvi. Prav v tem kontekstu je Gruzija določila pot za približevanje z ZDA in Natom. Ameriška vojaška oprema in inštruktorji, ki so postajali pogosti gostje, so prispeli v gruzijsko vojsko.
Istočasno se je Južna Osetija že od samega začetka svojega obstoja držala izključno proruskega poteka, zato načeloma ni bilo „miroljubne“ zveze z Gruzijo po tem, ko je Sakašvili prišel na oblast. Novembra 2006 je v Južni Osetiji potekal referendum o podpori neodvisnosti. Zato je približno 99% prebivalcev Južne Osetije, ki so glasovali, podprlo ohranitev neodvisnosti republike in nadaljevanje njene zunanje politike.
Tako so se do avgusta 2008 razmere v regiji še poslabšale, mirna rešitev tega vprašanja pa je bila praktično nemogoča. Gruzijski "jastrebi" pod vodstvom Sakašvilija niso mogli umakniti, sicer bi izgubili svoj ugled in težo v očeh Združenih držav.
Začetek sovražnosti 8. avgusta
8. avgusta 2008, približno 15 minut po polnoči, je gruzijska vojska nenadoma odprla ogenj na Tskhinvali svojih večkratnih raketnih izstrelkov Grad. Tri ure kasneje so gruzijske čete napredovale.
Tako je gruzijska stran kršila premirje in gruzijska vojska je uspela zaseči številna naselja na ozemlju Južne Osetije (Mugut, Didmukha) ter v prvih urah napada prodreti v obrobje Tskhinvala. Kljub temu so južnoosetijske milicijske sile agresorju že na samem začetku konflikta uspele povzročiti precejšnje izgube in znižati hitrost gruzijskega blitzkriega s trdovratno obrambo.
V tem času na samem Tskhinvaliju, kot posledica gruzijskih artilerijskih napadov, so se žrtve pojavile med civilnim prebivalstvom. Mesto je bilo nepričakovano ujeto, vendar so se prebivalci pogumno srečali z novicami o gruzijski invaziji. Še ena tragična epizoda prvega obdobja vojne je bila smrt ruskih mirovnikov iz požara gruzijskih instalacij. To dejstvo je končno prepričalo rusko vodstvo v odsotnosti možnosti mirnega reševanja konflikta. Predsednik Ruske federacije Dmitrij Medvedjev je napovedal začetek operacije prisiljevanja gruzijske strani k miru.
Zjutraj je rusko letalstvo začelo zračne napade na gruzijske čete, s čimer je močno zmanjšalo stopnjo njihovega napada. Ruski stebri 58. vojske, ki so tvorili glavno rezervo in glavne obrambne sile v južnoosetski smeri, so se premaknili skozi tunel Roki in pomagali mirovnim enotam in enotam južne Osetije.
Čez dan so gruzijski vojaki uspeli precej pritisniti na rusko-južnoosetijske enote, obkrožiti vojašnice ruskih mirovnikov, vendar ni bilo dovolj, da bi obrnili plimovanje v njihovo korist. Pravzaprav je do 8. avgusta zvečer postalo jasno, da gruzijski "blitzkrieg" ni uspel in ne bi uspel takoj osvojiti Tskhinvala. Vendar so gruzijski mediji vladali zmagovalcem; objavljeno je bilo, da napad na Tskhinval dobro poteka.
Nadaljnji razvoj konflikta (9. in 11. avgust)
Zjutraj 9. avgusta so se nadaljevali spopadi v Tskhinvalu, toda gruzijske enote niso imele več velike premoči. Ker so bili zavezani v uličnih bitkah, so zdaj skušali izkoristiti čim več ozemlja, tako da so v poznejših mirovnih pogajanjih (ki jih 9. avgusta nihče ni dvomil), imeli vsaj nekaj adutov v svojih rokah. Vendar so milice in ruske mirovne sile še naprej trmasto branile mestne soseske.
Hkrati je skupina, ki jo sestavljajo enote 58. ruske vojske, prispela v Tskhinval, poleg prizorišča dogodkov je bila razporejena tudi 76. letalska divizija. Vzpostavljena je bila tudi bataljonska skupina, ki je bila ločena od 135. motoriziranega puškarskega polka. Naloga skupine je bila sprostitev ruskih mirovnikov in vzpostavitev stikov z njimi.
Ker pa napadni gruzijski vojaki še niso bili izčrpani in so pripadniki sami imeli zadostno delovno silo in opremo, je ruski bataljon utrpel precejšnje izgube zaradi srečanja in do konca dneva je bil umaknjen iz mesta. Vendar je ta protinapad prispeval k hitri zaustavitvi gruzijske ofenzive in prehodu gruzijskih sil na obrambo.
Ves dan 9. avgusta so potekali ruski zračni napadi na gruzijske čete, pa tudi medsebojno bombardiranje. Skupina ladij ruske črnomorske flote je vstopila v teritorialne vode Gruzije s ciljem patruljiranja in izključevanja agresivnih dejanj Gruzije na morju. Istočasno, naslednji dan, 10. avgusta 2008, se je odrazil poskus gruzijskih mornarskih sil, da bi prodrle v konfliktno območje.
10. avgusta so ruske vojaške enote začele protinapadno in začele izriniti gruzijske sile iz Tskhinvalija, rusko-abhazijske sile pa so začele napotiti na območja, ki mejijo na Gruzijo. Torej je bil tretji dan konflikta gruzijska ofenziva popolnoma izčrpana in frontna črta se je začela premikati v nasprotno smer. Posledica obrambnih bojev je bila predvsem popolna ustavitev gruzijskih vojakov, njihove izgube in popolna dezorganizacija. Na tej točki se je v gruzijskem vodstvu začela panika, ki jo je povzročila grožnja popolnega vojaškega poraza. Saakašvili je pozval države Nata, naj posredujejo v konfliktu in "rešijo Gruzijo iz rok ruskega agresorja".
Ruski vojaki so 11. avgusta končali osvoboditev ozemelj, ki jih je napadel napadalec v Južni Osetiji in vstopil na ozemlje Gruzije. Kljub temu je bil ta dogodek na vse možne načine poudarjen kot potreba po "prisiljevanju Gruzije k miru". Istega dne so ruske čete brez zasedbe zasedle Zugdidi v zahodni Gruziji, mesto Gori pa so gruzijske čete zapustili.
Premirje in konec konflikta
12. avgusta je ruski predsednik D. Medvedjev napovedal, da ni več nobene nevarnosti za civilno prebivalstvo Južne Osetije in ruske vojske, kar pomeni, da bo operacija za prisilo agresorja miru ustavljena. Potem so se s posredovanjem francoskega predsednika in predsednika Evropske unije Nicolasa Sarkozyja začela pogajanja med Rusijo in Gruzijo. Splošni pomen prihodnjega mirovnega sporazuma je temeljil na neuporabi sile za reševanje spornih vprašanj, prenehanju sovražnosti, umiku vojakov na položaje, ki so jih zasedali pred začetkom konflikta, dostopom humanitarne pomoči v regijo in začetkom mednarodnih razprav o statusu Južne Osetije in Abhazije. Gruzijsko vodstvo se je strinjalo z vsemi klavzulami sporazuma, razen klavzule o statusu Abhazije in Južne Osetije. Ta postavka je bila preoblikovana.
V naslednjih dneh se je nadaljeval proces umika ruskih vojakov z ozemlja Gruzije. 16. avgusta so mirovni sporazum podpisali voditelji Ruske federacije, Abhazije, Južne Osetije in Gruzije. Čeprav se ta konflikt imenuje petdnevna vojna (zaradi dejstva, da je faza aktivnih sovražnosti trajala od 8. do 12. avgusta 2008), je bila dejansko zaključena 16. avgusta.
Rezultati in posledice petdnevne vojne
Rezultati avgustovskega konflikta v Južni Osetiji na obeh straneh konflikta se razlagajo na svoj način. Rusko vodstvo je napovedalo zmago ruskih in južnoosetijskih vojakov, obvladovanje agresorja, kar je povzročilo resen poraz in izločitev novih obsežnih vojaških konfliktov v bližnji prihodnosti. Vendar so se do konca leta 2008 nadaljevale enodnevne bitke in topniško granatiranje, zasede in streljanje.
Gruzijsko vodstvo je napovedalo zmago gruzijskih vojakov, gruzijski predsednik M. Sakašvili pa je dejal, da je ena gruzijska brigada, opremljena z najnovejšim ameriškim orožjem, uspela premagati celotno 58. vojsko. Če pa objektivno ocenimo rezultate konflikta, je treba opozoriti: izjava gruzijskega vodstva je bila narejena izključno v propagandne namene in ni imela ničesar z resničnostjo.
Kar zadeva izgube, ki so jih utrpele stranke v sporu, se njihove ocene razlikujejo. Po ruskih podatkih so izgube vojakov Rusije, Južne Osetije in Abhazije okoli 510 ubitih in ranjenih, izgube Gruzije pa približno 3000. Gruzijska stran trdi, da so bile izgube gruzijskih vojakov v spopadu okoli 410 ubitih in 1750 ranjenih in izgube ruskih vojakov in njihovih zaveznikov - približno 1500 ljudi, ki so bili ubiti in ranjeni. Tako noben "poraz gruzijske brigade celotne ruske vojske" ni bil niti blizu.
Объективно признанным итогом войны в Южной Осетии стала победа России и её союзников, а также тяжёлое поражение грузинской армии. При этом в результате расследований, проведённых Международной комиссией Евросоюза, было доказано, что агрессором в конфликте являлась именно Грузия, но в то же время указывалось на "провокативное поведение России, подвигнувшее Грузию на силовое решение вопроса". Тем не менее, как это "провокативное поведение" увязывалось с отказом России принять в свой состав Южную Осетию и Абхазию, а также с непризнанием независимости республик - Комиссия ответа дать так и не смогла.
Последствиями пятидневной войны стало признание Россией независимости Южной Осетии и Абхазии, начало конфронтации между РФ и Грузией (уже в сентябре 2008 года между государствами были разорваны дипломатические отношения). США, несмотря на выводы Комиссии об ответственности Грузии за начало войны, обвинили Россию в агрессивном стремлении расширить свои границы. Таким образом, конфликт в Южной Осетии можно назвать новой эпохой во взаимоотношениях между Россией и западным миром.
